Proga je tekla mimo Sv. Sobote, Škednja in Žavelj, nato pa je prečkala Glinščico in Osapsko reko ter preko ravnine dosegla Milje. Od tod se je povzpela na 75m visoko sedlo v Škofijah, od koder se je spustila v dolino Rižane in po ravnini dospela do Kopra. Na svoji poti je zavila v Izolo in tekla ob robu mesta, kjer je bila tudi postaja. Naprej se je proga povzpela nad Izolo in se skozi predor Šalet spustila do Strunjana, kjer je bilo le postajališče. Iz Strunjana je vlak zapeljal v 544m dolg predor Lucan, ki je bil najdaljši na vsej progi. Skozi predor je vlak pripeljal v Portorož, ki je imel svojo postajo in se spustil vse do solin v Sv. Luciji. Iz Lucije, se je proga spet dvignila do Seče in se zopet spustila do Sečoveljskih solin. Ob robu solin je bila postaja, v neposredni bližini pa so kasneje odprli tudi premogovnik. Tu so predvsem nalagali izkopani premog in ga vozili v Trst na železnico in v pristanišča za pogon parnikov. Tako je proga nadaljevala svojo pot proti Savudriji in Bujam, ki so bile središče železnice. Iz Buj je proga vijugala naprej do Grožnjana ter se spustila v dolino Mirne in dosegla Livade v bližini Istrskih toplic. Pod Motovunom je nadaljevala svojo pot skozi predor vse do Poreča. Celotna proga je bila dolga 123,1 km.
Konec železnice je prišel nepričakovano, saj je v svojem obratovanju večji del časa bila nerentabilna. Poleg tega je bila vožnja časovno občutno daljša in dražja kot vožnja z ladjo. Ceste, pomorska plovba, svetovna gospodarska kriza v 30 letih, požarna nevarnost zaradi iskrenja lokomotiv, konkurenca novo-nastajočih avtobusnih podjetij in splet raznih drugih okoliščin, političnih anomalij, zasebnih in gospodarskih idej, želja in zahrbtnih poslov so botrovali k zaprtju železnice.
Z ukinitvijo železnice so Italijani zadali velik gospodarski udarec Istranom. V tem času je Italija pospešeno elektrificirala svoje železniško omrežje, le Parenzane ne. Zadnji vlak se je po Parenzani zapeljal leta 1955, pomagale niso ne prošnje, grožnje ali peticije. Vlak je moral proč in »basta«! Kmetje, ki so vozili svoje pridelke v Trst, so bili nenadoma brez rednega prevoza. Nekateri so obubožali.
Danes je bivša ozkotirna železnica preurejena v rekreacijsko pot - Pot zdravja in prijateljstva. Ta je nastala po skupni odločitvi slovenskih, italijanskih in hrvaških občin, skozi katere je nekoč vozila priljubljena Parenzana. Priljubljena je predvsem pri kolesarjih in pohodnikih.
Vsekakor je Pot zdravja in prijateljstva zelo zanimiva kolesarska pot, ki kolesarja popelje v tisti čas, ko je čez pokrajino sopihal vlak, po katerem se toži marsikateremu »ištrijanu«.
V kolikor potrebujete idejo za izlet po trasi Parenzane ali drugod po Slovenski ali Hrvaški Istri, kliknite tukaj